Kaj potrebujemo za sprejem

Za sprejem programov, ki oddajajo prek digitalne prizemne televizije (DVB-T), potrebujemo ustrezen sprejemnik, ki mora podpirati standard MPEG-4 (H.264 za sliko in AAC za zvok). Pri nakupu bodite pozorni na oznako Digi, ki označuje digitalne sprejemnike primerne za slovenski trg. Oznaka zagotavlja, da bo sprejemnik sprejemal tudi bodoče multiplekse. V primeru, da imate vprašanja glede konkretnega sprejemnika oziroma težave s sprejemom se obrnite na prodajalca kjer ste sprejemnik kupili.

Nakup takega sprejemnika (v tujini mu pravijo Set Top Box) pa lahko povzroči obilo neprijetnosti, če se pred nakupom ne pozanimamo, kaj ta sprejemnik omogoča. Obstaja namreč več standardov za digitalno televizijo, ki se lahko prenaša prek različnih medijev (prizemno, prek kabla, satelita, interneta…). Prav tako obstaja več načinov kodiranja. Ko govorimo o digitalni prizemni televiziji (DVB-T), govorimo predvsem o kodiranju MPEG-2 ali MPEG-4 (oziroma MPEG-1/II in MPEG 4 - AAC za zvok).

Slovenija uporablja sistem kodiranja MPEG-4. Pri tem je treba poudariti, da večina evropskih držav, ki so že začele z uvedbo digitalne prizemne televizije, uporablja standard MPEG-2. Posledično to pomeni tudi znatno število MPEG-2 digitalnih sprejemnikov v uporabi, ki so nezdružljivi s standardom MPEG-4. Tako je ob zahodni slovenski meji, kjer je že možno sprejemati več italijanskih multipleksov, prisotno znatno število MPEG-2 DVB-T sprejemnikov. Prav tako nekateri sprejemniki, ki so označeni z MPEG-4 ne podpirajo MPEG-4 kodiranja zvoka (AAC). Taki sprejemniki so pogojno uporabni za sprejem multipleksa A. Bodoči multipleksi bodo uporabljali standard kodiranja zvoka MPEG-4 (AAC).

S stališča gledalca predstavlja pravilen izbor velik problem, saj sprejemnik, ki je izdelan samo za standard MPEG-2, ne zna dekodirati standarda MPEG-4. Zaradi tega tisti gledalci, ki so kupili MPEG-2 sprejemnik, ne bodo mogli sprejemati slovenskih programov v DVB-T tehniki. Možnih rešitev je več.