Osnovne informacije

DVB-T je kratica za Digital Video Broadcasting - Terrestrial, ki v prevodu pomeni Digitalna prizemna televizija. Gre za način oddajanja, ki je digitalen in omogoča bistveno boljšo izrabo radiofrekvenčnega spektra.

Prizemna televizija pomeni oddajanje televizijskih programov prek oddajnikov, ki so praviloma postavljeni na višjih točkah (Krim, Krvavec, Nanos...). Do pred kratkim je bil v uporabi izključno analogni način oddajanja, ki v praksi pomeni, da na določeni oddajni točki deluje televiziski oddajnik, ki na nekem televizijskem kanalu (frekvenci) oddaja EN televizijski program. Digitalni način oddajanja pomeni, da oddajnik oddaja multipleks oziroma paket televizijskih programov. Tak način oddajanja ima veliko prednosti: boljša izraba radiofrekvenčnega spektra, možnost kakovostnejše slike in zvoka, možnost dodatnih storitev, možnost slike z večjo razločljivostjo (HDTV) in možnost širokozaslonskega formata.

Zaradi vseh teh prednosti bomo postopoma v celoti prešli na digitalni način televizijskega oddajanja. Zakon o digitalni radiodifuziji (Uradni list RS št.102/07) določa, da najkasneje do konca leta 2010 ugasnemo vse analogne televizijske oddajnike. Da bomo to lahko izvedli in da bo prehod za gledalce čim bolj enostaven ter brez nevšečnosti bomo na teh spletnih straneh poskrbeli za vse potrebne informacije o tej temi.

Pri analognem televizijskem oddajanju se je v evropi v glavnem uporabljal standard 625 vrstic, 50 prepletenih polslik na sekundo, barvni sistem PAL, zvok je bil frekvenčno moduliran na frekvenci 5.5 MHz. To so podpirali praktično vsi TV sprejemniki. Obstajla sta še barvna standarda NTSC (ZDA, Japonska) in SECAM (Francija, Rusija) ter še nekaj drugih različic prenosa zvoka ter števila vrstic in števila slik na sekundo.

Pri digitalnem televizijskem oddajanju so stvari malce bolj zapletene.

1. Prenos digitalnih podatkov

Poznamo več standardov za "prenos" digitalnih podatkov (modulacijo). DVB-T (prizemno), DVB-C (prek kabla), DVB-S (prek satelita), DVB-H (za prenosne naprave),... Tehnika gre naprej in prihajajo novi, naprednejši standardi: DVB-T2, DVB-C2, DVB-S2,... Žal so vsi ti standardi med seboj načeloma nezdružjivi (s sprejemnikom za DVB-S ne moremo sprejemati DVB-T signalov, s sprejemnikom za DVB-T ne moremo sprejemati DVB-T2 signalov,...).

Za prizemno digitalno televizijsko oddajanje v Sloveniji se za prenos digitalnih podatkov uporablja standard DVB-T.

2. Pretvorba podatkov v sliko in zvok (dekodiranje)

Prav tako poznamo več standardov za kodiranje slike in zvoka (kodekov). Zelo sta razširjena standard kodiranja slike MPEG-2 in standard kodiranja zvoka MPEG-1 layer II. MPEG-4 je družina naprednejših standardov in omogoča boljše stiskanje tako slike kot zvoka. Vse države, ki so se v zadnjih nekaj letih odločale za standard kodiranja so se odločile za MPEG-4. Za kodiranje slike se uporablja MPEG-4 part 10 (H.264), za kodiranje zvoka pa MPEG-4 part 3 (AAC).

Za prizemno digitalno televizijsko oddajanje v Sloveniji se za kodiranje slike in zvoka uporablja standard MPEG-4 (H.264 za sliko in AAC za zvok).

3. Razvoj gre naprej

Razvoj tehnik digitalnega prenosa podatkov ter kodiranja zvoka in slike gre naprej. Prihajajo novejši, učinkovitejši in boljši standardi. In s tem tudi nove težave. S tem se moramo sprijazniti. Seveda ne bomo čez noč menjevali standardov ter s tem oddajne in sprejemne opreme, ampak bo za tako spremembo potreben tehten premilslek in strateška odločitev.